Tom. Schlegl
Vsaka pot se začne s prvim korakom
Ideja, da bi ob naši stanovanjski hiši zgradili še en objekt, je stara že nekaj let. Prve zamisli sem realiziral tako, da sem leta 2017 pridobil gradbeno dovoljenje, nikoli pa nisem našel prave motivacije za začetek gradnje. Dodaten prostor ob hiši bi sicer potrebovali, vendar je vedno imelo prednost tekoče delo. Saj poznate tisti pregovor o kovačevi kobili.
Lani decembra sem veliko razmišljal o iztekajočem letu in iskal smisel za prihodnost. Zame je bilo leto 2020 eno najbolj grozotnih let v mojem življenju, ki me je pripeljalo na rob blaznosti. Bilo je tako katastrofalno leto, da mi je izolacija zaradi korone predstavljala pravo olajšanje in priložnost, da se poglobim vase.
Ob zaključku tega obupnega leta sem začutil, da moram v novem letu spremeniti odnos do svojega dela. Svoje znanje in izkušnje bi si želel predati naprej vsem, ki bi mi želeli prisluhniti in ne zgolj določenemu investitorju.
Ob božiču sem dobil preblisk, da iz spečega projekta za gradnjo hiše lahko naredim nekaj več kot le dodaten prostor, ki ga potrebujemo. Projekt mi je predstavljal izziv, da v obdobju duševne krize, ko v kreativnem smislu stojim na mestu, zberem moči in stopim korak naprej.
Podobno, kot sem čistil po svoji zavesti, sem se želel očistiti tudi materialnih vezi s preteklostjo. Pomemben del tega so moja likovna dela, ki sem jih ustvarjal iz svoje notranje potrebe in so končale nekje na podstrešju. Čeprav so me prijatelji in znanci večkrat nagovarjali, da bi kupili kakšno mojo sliko, nikoli nisem razmišljal o tem, da bi jih prodajal, ker jih pač nisem delal s tem namenom.
Tiste dni ob božiču pa sem v prodaji slik uzrl višji smisel. Moje slike so družbeno kritične in sovpadajo z idejo tega projekta. S to povezavo je osmišljen moj načrt, da izkupiček od prodaje slik namenim za izgradnjo Hische.
Preko praktičnega projekta bom širši javnosti kar se da nazorno poskušal predstaviti, kaj pomeni za slovensko krajino spoštovanje tradicije in kakšen naj bi bil odnos vsakega Slovenca do našega skupnega prostora.
S pomočjo prodaje svojih umetniških del bom poiskal somišljenike, ki niso le deklarativni podporniki ideje o skladnosti slovenske kulturne krajine, ampak so jo pripravljeni tudi aktivno podpreti. Največji problem današnje družbe je namreč v tem, da se besedno vsi strinjamo o tem, kako bi moralo biti, le malokdo pa za to dejansko kaj naredi.
Pri projektu Hischa imajo vsi možnost, da z nakupom umetniškega dela aktivno podprejo moj predlog reševanja prostorske problematike v Sloveniji, ki jo skupaj z njimi poskušam izpeljati preko praktičnega projekta.
Veliko mojih kolegov arhitektov, ki jih izredno spoštujem, že leta opozarja na nespoštljiv odnos javnosti, predvsem pa države do urejanja slovenske krajine. Žal njihova razmišljanja dosežejo predvsem ozko usmerjeno ciljno publiko, zato imam pogosto občutek, da večinoma prepričujejo prepričane. Samograditelj bo še vedno na svoj vrt postavil lopo iz Bauhausa, ki sicer izpolnjuje svojo funkcijo, vendar je v popolnem neskladju z okoljem.
Našega projekta se prav zato lotevamo na drugačen način. Ne želimo pridigati od zgoraj navzdol, ampak razumeti ljudi in njihove potrebe ter jim predlagati rešitve, ki so skladne s širšo okolico. Ljudem, ki nikoli niso imeli stika z arhitektom, želimo predstaviti enostaven in finančno dosegljiv način gradnje, ki v največji meri spoštuje slovensko krajino.
V mojih mislih se je začetna ideja vsak dan bolj oblikovala. Začel sem verjeti tudi v to, da nam bo s prodajo umetniških del uspelo zbrati dovolj denarja in da do poletja 2021 začnemo z gradnjo.
Urški sem razložil idejo, ki jo je povsem posvojila. Kljub temu, da sva se oba zavedala, da naju v naslednjih mesecih čaka veliko dela, sva na silvestrovo veselo zaplesala novemu letu naproti.
Na novega leta dan smo imeli prvi družinski sestanek, na katerem smo grobo zasnovali načrt in si razdelili delo. Pomembno se mi zdi, da pri tem projektu sodeluje cela družina. Vsak od nas ima določene sposobnosti, ki jih lahko preko tega projekta razvije in pokaže. Udeležba je bila 100 procentna: Urška, Pika, Vita in seveda moja malenkost.
Od tega dne vsi štirje aktivno sodelujemo v pripravah, se medsebojno dopolnjujemo in učimo. Uživamo in vztrajamo na poti k zastavljenemu cilju.
»Ne boj se, ti Urš’ka, le hitro mi stopi,
ne boj se,« ji reče, »ne boj se grmenja,
ne boj se potokov ti mojih šumenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja!
Le urno, le urno obrni peté,
le urno, le urno, ker pôzno je že!«
France Prešeren: Povodni mož