Monumentalna slika Tomaža Schlegla gledalca fascinira, saj dominira v prostoru in ga v celoti obvladuje. Zaradi svoje dimenzije in posredno tudi zaradi vsebine me vodi k Picassojevi Guernici iz leta 1937. Če parafraziram, bi jo lahko poimenovala Ekološka Guernica. Na daleč je videti prijazna in barvita. Umetnikova tehnična izpiljenost in močni arhitekturni temelji mu omogočajo ubrano tkanje ploskev in linij, skladanje in repetiranje. Ponavljajoči ritem, tekstura in ilustrativni pristop ploskovni obravnavi dajejo učinek tapiserije, ki ustvarja tako rekoč oltarno podobo z višino 2,5 metra in dolžino 11 metrov. Kompozicija je sestavljena kot zemeljska površina s horizontalno ločnico in trinajstimi diptihalno zasnovanimi vertikalnimi polji med poldnevniki, v koloritu pa zajema temporalne danosti od jutra do noči.

Idila barv, linijskih sledi in ploskev, ki jo nudi makro pogled, se razblini, ko se s slikarsko kompozicijo srečamo od blizu in v njej odkrivamo tudi številne, na bistveno zreducirane elemente pripovednosti. Stilizirane naftne ploščadi so personificirane, poimensko, v obliki letrizmov predstavljene kot ekološke pošasti. Avtor se pri poimenovanju nasloni na grško mitologijo in na nek način naniza vse nevarnosti med Scilo in Karibdo. Imenom dodaja tudi črkovna znamenja, s katerimi jih pozicionira glede na strani neba, s čimer želi povedati, da prepredajo celoten svet. Centralna pošast je Tifon (Typhon), v grški mitologiji predstavljen kot stoglavo bitje s kačjim repom, ki ga je premagal edinole Zeus, v Schleglovi interpretaciji pa še najbolj podoben najgrozovitejši pošasti – človeku. Slika je zasnovana kot zemljevid sveta, a kritičen pogled na izkoriščanje Zemlje je avtor predstavil in povezal tudi skozi ikonografsko zasnovo Zadnje večerje, z dodanimi številnimi pomenljivimi prizori in detajli, med katerimi so tudi ognjeni plameni. Ob Tifonu je na levi in desni po šest pošasti oz. v prenesenem pomenu so to apostoli. Skrajni desni je izdajalec Juda, ki pa ima v kompoziciji pozitivno vlogo, saj opozarja na nepravilnosti v sistemu. Avtor je ta del ploščadi poimenoval Goldenhorn in se pri tem naslonil na pravljico o Zlatorogu, za katerega vemo, da zna živeti z naravo. Je pa tudi lik, ki ga je hotel uničiti pohlep. Temu polju dominirajo modre barve, kot simbol modrosti in duhovnosti. Pod gladino pa namesto okostij plavajo barvno pisane ribice. Preko barv avtor na simbolni ravni govori o življenju.

Zgornji pas blišča in ekonomskega bogastva ima kontrapunkt v spodnjem frizu. Od črnega zlata, v simbolnem pomenu, ostane le še črna, namesto življenja le še propad. Pod »gladino« namreč vlada povsem drugačna realnost, ekološka katastrofa, ki sproža nelagodje in vzbuja skrb. Simbolno pomenljiva so tudi zahajajoča sonca na vsakemu izmed vertikalnih polj. Gre za prizor v prizoru, sestavljen iz sončeve krogle na zgornjem delu diptiha, in odsevov, v obliki repetiranja linearnih linij na spodnjem delu, ki oblikovno in vsebinsko dopolnjujejo in pojasnjujejo.

Avtor je sliko ustvaril v tehniki akrila, pri tem pa izkoristil večplastno pomenljiv dialog med svetlečimi in matiranimi partijami. Na slikovnem odru ima barva svojo vlogo in svoj pomen, saj avtorju omogoča vzpostavljati dinamične odnose in razkrivati pomenljiva, v simboliki zakodirana sporočila. Barve nanaša na različne načine, od homogenih, barvno izčiščenih do plastenjih, presevnih, variabilnih, s katerimi oblikuje ozadje. Poslužuje se bogatejših impastov, pa tudi bolj lazurnih nanosov, in s tem vzpostavlja vibrantnost barve. V kompozicijo je vključena tudi uporaba kolaža, saj avtor mestoma uporablja zmečkano zlato folijo, s čimer dosega močan kontrast in v ritmično ubrano dogajanje prizora vnaša dinamiko. Na vrhu kompozicije je postavljena punčka – lutka, ki so jo našli ob pospravljanju skladiščnih prostor. Postala je personifikacija Manipulatorja ali pa objektivizacija vse prepogosteje uporabljenega in zlorabljenega reka »za otroke gre«.

Premišljeni in ubrani prepleti likovnih elementov ter zanimive in poglobljene vsebinske povezave in prehajanja dajejo kompoziciji izjemno likovno in vsebinsko moč.

Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. umet. zgod.